Naglušnost redko pride čez noč. Najprej se zdi, da ljudje govorijo tiše kot nekoč, da so televizijski napovedovalci postali nerazločni in da vnuki po telefonu mrmrajo. Šele čez čas se izkaže, da se je spremenilo uho, ne svet okoli njega.
Prav zato o slabšem sluhu pogosto prvi spregovori nekdo drug. Britanska zdravstvena služba NHS med znaki navaja glasnejšo televizijo ali glasbo, kot jo potrebujejo ostali, in opozarja, da težavo velikokrat opazijo bližnji prej kot človek sam (vir: NHS, Hearing loss).
Kje naglušnost najbolj zmoti
Ne gre za velike dogodke. Gre za klic, ki se konča z »ja, ja«, čeprav ste ujeli le polovico. Za domofon, ki prasketa. Za kurirja, ki ga ne slišite drugič pozvoniti. Vsak tak trenutek je majhen, skupaj pa spremenijo, kako samozavestno se človek giblje skozi dan.
Ljudje s slabšim sluhom pravijo, da jih ne utruja zvok, temveč ugibanje. Nenehno sestavljanje besed iz drobcev porabi več moči, kot bi kdo pričakoval.